Kaj sploh je JOGA?
Pojem “joga” je v sanskrtsko-angleškem slovarju opisan na nekaj straneh. Obstaja kar nekaj sto različnih možnih razlag, kaj sploh joga, kot pojem, je.
“Disciplina”, “unija”, celo “zvezda”, “konstalacija”, “trik”, “zdravilo” … – vse to so pojmi, ki se pojavijo pri razlagi besede joga. Vsi ti pojmi pa prihajajo iz različnih kontekstov.
In tudi mi, kot posamezniki, prihajamo iz različnih “kontekstov”, zato bi se najverjetneje ob vprašanju kaj je joga, vsakemu izmed praktikantov izoblikovala unikatna razlaga.
Joga je, tako kot življenje, večplastna.
Večina ob besedi “joga” najprej pomisli na telesni aspekt, t.j. izvajanje asan.
Tu se pri današnjem poučevanju najprej res začne jogijska pot posameznika.
Ko pa se enkrat zares podaš na to pot, pričneš odkrivati, koliko slojev je skritih za tem telesnim aspektom.
Postavljanje optimalnih, posamezniku prilagojenih asan oz. jogijskih položajev je osnova vsake zdrave, posamezniku podporne prakse, ki mu sploh omogoča, da se sreča s svojim dihom, se uči tehnik manipulacije diha (pranajame) in tako posledično umirja svoj um, vpliva na svoj tok misli, se sreča s sabo, v notranjem miru.
Je pa ena past, ki tiči v današnji dobi interneta in predvsem socialnih omrežij, kjer “slika pove več kot 1000 besed” – pa se vprašam, če je temu res tako…
Naj podam primer…
Fotografija mladega, gibkega dekleta ali moškega v neki (velikokrat) izmišljeni “jogijski” postavitvi je (lahko) na prvi pogled zelo atraktivna iz estetskega vidika, a (lahko) naredi veliko škodo, saj “mimogledočega” taka fotografija zavede, ker ob tem (lahko) takoj pomisli, da “joga pa ni zame”, “jaz pa tega ne zmorem”…
Pri tem pa oseba ne ve, da gre pri tej podobi največkrat bolj za izvajanje akrobacij oz. gimnastičnih elementov, ki pa s prakticiranjem joge nimajo kaj dosti skupnega.
In v dobi, ko smo obsedeni s popolno podobo takorekoč vsega, je tak primer “površinskosti” kar pogost.
Pri prakticiranju joge pa gre za povabilo na raziskovanje. Sebe. Ne le svoje “površine”, zunanje podobe.
Gre za raziskovanje svojih sposobnosti, zmožnosti, stanja.
Za svojo držo.
Gre za rast in razvoj.
…in to ne samo na fizičnem, “površinskem” nivoju.
Pa vendar se tudi pri učenju in poučevanju vse začne pri telesu.
In tudi tu je pomembno, kako pristopamo k temu.
Sama čutim veliko odovornost, saj sem mnenja, da bi se moral vsak, ki uči kakršnokoli gibanje vprašati, kaj je njegovo glavno sporočilo, ki ga želi predati svojim učencem, svetu.
Moje glavno sporočilo je spoštovanje.
Najprej sebe, svojega telesa.
Le če spoštujem svoje telo in sebe, si bom zagotovila dovolj velik izziv za moje telo in um, da se lahko podata na pot raziskovanja svojih zmožnosti in ohranjanja notranjega miru. Poskrbela bom, da bo moje telo podprto. Pri bolečini pa se bom ustavila v vedenju, da takrat tako telo kot um zdrsneta v krč, kjer pa se prostor za kakršnokoli raziskovanje zapre…
Ločiš med izzivom in bolečino?
Na svetu nam manjka spoštovanja in ljubezni.
Vse pa se začne pri sebi…
Naj te po teh prebranih vrsticah povabim, da si vzameš trenutek zase, zapreš oči in v svoje srce prikličeš namero, da boš večkrat poslušal svoje telo in se odzval na njegove potrebe.
Da ga podpreš, ko to potrebuje, saj te konec koncev telo podpira in ti služi sleherni dan tvojega življenja.
Tanja
