Ena izmed pasti osebne rasti je ta, da te lahko začnejo drugi malo motiti.
Ti delaš na sebi, dihaš skozi izzive, opuščaš vzorce… oni pa še kar “po starem”?!
Ampak evo twist:
Ko rasteš, ne pomeni, da morajo drugi rasti v isti smeri ali hitrosti. In tukaj pride v igro sočutje – ne kot neka prisiljena vrlina, ampak kot naravna posledica razumevanja, da je vsak na svoji poti.
Ampak kako?
Dihaj. Joga nas uči, da dih ustvarja prostor. In več kot ga imaš ti, več ga lahko daš drugim.
Opazuj skozi svoj Human Design čut. Če si “vonj”, morda začutiš, kako nekdo še “fermentira” svoje izkušnje. Če si “notranji vid”, mogoče potrebuješ samo drugačen zorni kot, da vidiš njegov potencial. Vsak dojema svet drugače – in to je čisti magic.
Prepoznaj razlike v energiji. Npr. – si generator in ne razumeš, zakaj nekdo nima iste vzdržljivosti? Si projektor in te frustrira, da drugi ne vidijo stvari tako globoko kot ti?
…ko začneš ceniti vse načine delovanja, pride več sočutja in manj “kaj je s tabo narobe?” momentov.
Ugotovi, zakaj te nekaj moti. Tukaj pride en zanimiv razmislek: Ko te nekaj pri nekom res zmoti, pomeni, da je to v resnici v tebi? Ali je to nekaj, kar še nisi sprejel/a v svetu?
… če te moti, da je nekdo preglasen, mogoče sam/a zatiraš svoj glas?
… če te moti, da nekdo ne skrbi zase, mogoče še vedno kriviš sebe za čase, ko si bil/a tam?
AMPAK, če te moti manipulacija in sam/a veš, da nisi tak/a… potem je to priložnost, da sprejmeš, da svet ni samo tak, kot ga ti vidiš in želiš, da bi bil – in da se odločiš, kako boš v njem deloval/a.
Na koncu pa… ne glede na odgovor, vedno zmagaš.
Ali se bolje spoznaš, ali pa postaneš bolj odprt/a.
In potem pride aha moment:
Ko začneš sprejemati SEBE v vseh verzijah, ki si jih kdaj bil/a, lahko končno spustiš sodbe do drugih. Projekcije zbledijo.
Sočutje postane spontano. Sprejemanje je samoumevno. In ljubezen… ljubezen končno ni več pogojna.
Tako da… vse se vedno začne pri nas. In good news? Ti že delaš na tem. 💛
T.
