Včasih bi najraje pobegnili – od sebe, od občutkov, od tistega, kar nas tiho kliče iz notranjosti.
Ampak kaj, če prav tam, v nerodnem, v surovem, v tistem, kar bi najraje skrili, leži zlato?
Joga me je naučila, da neudobje ni sovražnik.
Da ni treba izgledati popolno, ko predihuješ težke občutke.
Da zdravljenje ni vedno mirno in estetsko – včasih je kaotično, glasno, nepredvidljivo. Ampak prav tam, kjer bi se najraje obrnili stran, nas čaka nekaj dragocenega.
Human Design mi je pokazal enako.
Moj korenski center mi daje pritisk, da delujem – ampak ali delam iz miru ali iz naglice?
Moj solarni pleksus ustvarja močne čustvene valove – ampak ali jim dovolim, da pridejo in grejo, ali se jih ustrašim?
Moj odprt srčni center me kdaj izzove, da bi dokazovala svojo vrednost – ampak kaj, če je ta že tukaj, brez potrebe po dokazovanju?
Vsak izziv nosi darilo, če si upamo pogledati vanj.
Če si dovolimo čutiti, dihati skozi neudobje in mu dati prostor.
Tako kot v jogi – ko ostanemo v položaju, ki nam ni najbolj prijeten, ampak mu pustimo, da nas odpre.
Mogoče zlato ni v tem, da se vedno počutimo dobro.
Ampak v tem, da smo si pripravljeni dovoliti čutiti vse.
Kje pa ti najdeš zlato v svojem neudobju? 💛
